Težišče raziskav na katedri za gradbeno mehaniko je osredotočeno na problematiko identifikacije mehanskih lastnosti gradbenih konstrukcij preko njihovega dinamičnega odziva: a) z meritvami spektra lastnih frekvenc in pripadajočih lastnih vektorjev pri diskretnih sistemih in b) z meritvami hitrosti valovanja in frekvenco pri zveznih sistemih. Gre torej za identifikacijo čim večjega števila parametrov nepoškodovane konstrukcije, ki tvorijo izhodišče za kasnejšo zaznavanje prisotnosti in posledično iskanje lokacije in resnosti poškodb zgolj na osnovi meritev dinamičnega odziva preiskovanega sistema. Raziskave so v primerih diskretnih sistemov osredotočene na proučevanje najmanjšega, toda zadostnega, števila podatkov, ki tovrstno identifikacijo (torej inverzni problem) omogoča na čim bolj stabilen in enolični način. Na osnovi meritev osnovne in prvih nižje harmonskih lastnih frekvenc enostavnih linijskih konstrukcij z enakomernim prečnim prerezom, t.j. identifikacija upogibne togosti in mase na enoto dolžine konstrukcije, in verifikacije rezultatov z računskim modelom se je pokazalo, da bi meritve lastnih vektorjev omogočile vpogled o vzroku sprememb, n.pr. zaradi pojava razpoke v konstrukciji ali pa nenadne spremembe mase na nekem njenem delu. V ta namen je vpeljan nov računski model za modeliranje prečnih pomikov natezno obremenjenih nosilcev z enostransko razpoko, V poslednjem obdobju so raziskave inverznega problema razširjene na okvirne konstrukcije kjer je potrebno poleg prečnega nihanja konstrukcije upoštevati tudi njeno osno gibanje kar zahteva ustrezno reinterpretacijo upogibne togosti razpoke z upoštevanjem upogibne deformacije in osne togosti konstrukcije.

Teoretične raziskave zajemajo elastodinamično analizo mehansko struktuiranega polprostora, kjer sodelavci rešujejo problem »transparentnega robu« z namenom, da se poišče takšne transformacije s katerimi je mogoče prevesti polprostor na območje končnih dimenzij, ki dovoljujejo modeliranje z metodo končnih elementov. Alternativna pot raziskav je iskanje izrazov za Greenovo funkcijo katerih integrali posedujejo končne meje. To namreč omogoča hitro in dovolj natančno numerično evalvacijo izrazov, ki podajajo elastodinamično vedenje tako mehansko strukturiranega polprostora.